Večnost

Večnost

Datum zapisa: 19.03.2017

Že nekaj časa pišem knjigo in bi jo rada nekega dne tudi izdala. Tukaj je uvod, če vem bo všeč bom z veseljem nadaljevala!

Večnost: pol Temna, pol Svetla

Tečem ne ustavljam se, vem da je za mano. Slišim njegove korake, njegovo dihanje… Zadanem ob korenino in padem. Nadme se čez sekundo sklanja črna postava in govori besede, ki so mi tako znane ampak jih ne razumem skušam jih a…. jih ne morem. V naslednjem trenutku me prime, dvigne s tal z lahkoto in…. Nič zbudim se premočena in v svoji udobni postelji. Ura na nočni mizici kaže pol šestih zjutraj, ravno prav, da vstanem. Med prhanjem razmišljam o teh sanjah in besedah, ki jih postava izgovarja čisto vsakič, ko to sanjam. Kaj pomenijo? Bi jih morala razumeti? Ravno ko sem najbolj poglobljena v razmišljanje mi zazvoni telefon. Kliče me Ruby moja zelo dobra prijateljica, vem kaj si mislite zakaj ne najboljša? No to se je zgodilo pred 2 letoma ko so mojo najboljšo prijateljico Niko brutalno umorili. Celo leto sem rabila da sem si opomogla in vsaj približno začela živeti normalno. Tudi moja družina je bila umorjena. Stara sem bila 5 let, teta moja edina še živeča sorodnica poleg mojega dedka, ki ga kličem ata, me je prišla iskati v vrtec, ko sva se pripeljali domov so bila vrata hiše odprta, vse okoli je bila kri, materina glava pa je ležala na tleh in gledala s tako grozo v očeh, da se še zdaj po 11 letih tega spominjam. Oče je v rokah držal mojega 5 let starejšega brata Ezvelta, da bi ga zaščitil ampak ga ni mogel, oba sta bila brez glave. Trupla mojega drugega brata in dvojčka od Ezvelta, Tirusa ni bilo nikjer. Policija sumi, da je umorjen, ker so našli njegovo kri, vendar so odnesli njegovo truplo. Ne vedo pa zakaj. Včasih se v meni prebudi majhna iskrica upanja, da je še živ vendar pa to iskrico kmalu zatre moja žalost. Zdaj sem stara šestnajst in hodim v drugi letnik gimnazije. Odvlečem se do telefona in se oglasim. Takoj zaslišim njen razigran glas, ki mi reče: »Ali te danes pridem iskat s svojim novim avtom ali boš šla sama??« odgovorim: »Nov avto imaš?? Ja potem me pa kar pridi iskat čez kakšno uro te bom čakala pred hišo!« »Prav se vidiva, komaj čakam da vidiš avto vrhunski je!!« in mi s pretiranim vznemirjenjem prekine zvezo. Malo pohitim in grem izbrati kaj bom oblekla, nikoli nisem bila preveč punčkasta vendar pa tudi rada vidim, da me ne kličejo čudakinja ali kaj podobnega. Najraje se bi oblačila v črno, kar se tudi sem za eno leto. Potem pa me je Ruby prepričala, da sem obleka sivo in belo všeč mi je bilo, ker ni šlo hitro, da me je razumela in me ni silila takoj nositi zeleno, modro ali celo roza! Zato sem se tudi odločila, da jo presenetim in tudi, ker je zadnji teden šole, da bom oblekla obleko v morsko modri barvi. Obleka mi sega približno do kolen in ima pas, ki je za dva odteka svetlejši. Na vrsti so bila ličila na hitro sem nanesla puder, maskaro za spremembo pa še eyeliner. Ko sem končala sem bila presenečena, da sem se tako dobro naličila saj se nisem že kar nekaj časa. Pogledala sem se še v velikem ogledalu, da sem videla svojo celotno opravo, kar malo sem bila presenečena saj sem zgledala kot….jaz. Moje zelene oči so bile čiste in ne motne ter žalostne kot po navadi. Malo sem zrastla od prejšnjega leta vendar sem še zmeraj manjše postave, mogoče bi morala malo več jesti saj zgledam kar malo shirana. Edino kar se skozi leta ni spremenilo so moji rjavo-zlati super kodrasti lasje. Hitro sem jih nekako ukrotila in z njih naredila francosko kito. Stekla sem po stopnicah v kuhinjo kjer si je teta Sabina pripravljala kavo, ata pa je lenobno bral časopis.

Starejši zapis:

"Let's get FIT" - 3. teden-

Novejši zapis:

Moja šesta objava